Archive for Razmišljanja

Kaj je to – samomor?

V malo bolj analitični razpravi Kaj je samomor? je samomor predstavljen v nekakšni definicijski luči, medtem ko se verjetno prav vsak bralec tega bloga zaveda, da je pojem samomora vsebinsko veliko bolj obsežen, kakor ga lahko opišejo slovarske vrstice. Nočem pa spet razglabljati o različnih pogledih na samomor, hočem le predstaviti drug pogled in morda komu odpreti nov vidik na ta fenomen.

Nemški filozof Heidegger v svoji razpravi Kaj je to – filozofija? razpravlja o vprašanju po definiciji in vprašanju po bistvu. Med tema dvema vprašanjema je ogromna in bistvena razlika, ki je seveda ne moremo prezreti tudi v tej razpravi. V tem primeru se torej ne sprašujem, kaj je samomor, saj me ne zanima definicija, ne zanima me sopomenka ali nadomestek za pojem samomora, temveč želim izvedeti, kaj je to – samomor. Sprašujem se po bistvu, zanima me, kaj to je, ne pa kaj mi pove beseda. Preberi celoten prispevek »

Samomor kot tabu v sodobni družbi

Samomor kot tabu

 

Samomor vsekakor ni tabu le danes, temveč je bil vedno zaznamovan na podoben način, in to ne le v zahodnih civilizacijah, temveč tudi v mnogih drugih starodavnih skupnostih. Na drugi strani pa poznamo kulture, ki so do samomora razvile poseben odnos, bolj spoštljiv in odkrit. Med najbolj znanimi primeri gotovo izstopajo japonski samuraji in njihovi obredi. V takšnih in podobnih skupnostih samomor ni (bil) stigmatiziran, samomorilci pa niso obravnavani kot manj vredni, prej nasprotno. Zanimivo je torej, da v današnji družbi, ki naj bi bila tako odprta in liberalna, samomor še vedno vzbudi odpor v tistih, ki se z njim soočijo, pa naj gre pri tem za smrt bližnjega, ali pa le za omembo v novicah.
Veliko vpliva na razvoj odnosa do samomora, kakršen prevladuje danes, lahko pripišemo verskim naukom, ki so narekovali moralne in družbeno sprejemljive norme skozi velik del evropske zgodovine. Bržkone pri tem opazimo tudi vzporednice z razvojen odnosa do splava in evtanazije, čeprav se problematika med primeri močno razlikuje. O zgodovini samomora in tudi o odnosu religij do tega fenomena bomo še pisali, zato se v tem trenutku raje osredotočimo na razmere, kakršne poznamo v zadnjem času. Danes na naše mišljenje vplivajo drugi in bolj številni dejavniki, kakor pred več sto leti. Pričakovali bi, da bomo s tem priča tudi razvoju številnih alternativnih prepričanj na področju moralnih vprašanj, a to se do zdaj še ni zgodilo, vsaj ne v takšnem obsegu, kot bi si mislili. Seveda se pojavljajo skupine, ki se glasno zavzemajo za vzpostavitev drugačnega odnosa do samomora, a dokler o teh govorimo kot o skupinah protestnikov, namesto o zagovornikih enakovredne možnosti, ne moremo zares trditi, da se je stanje v družbi bistveno spremenilo.

Dejstvo je, da še vedno povsod po svetu, tudi oziroma celo predvsem v civiliziranih družbah, ob omembi samomora v najboljšem primeru naletimo na zadržan odziv, pogosto pa na odpor ali celo gnus. Pod temi odzivi pa se skriva strah, in to prav tisti strah, ki ohranja distanco “navadnega” človeka do tovrstnih problematik. To je strah pred smrtjo, katerega vztrajno odmikamo v skrajne kotičke naše zavesti in se ga na vse pretege otepamo, ko ga začutimo. Po eni strani je to normalno, po drugi pa zelo nerazumljivo. Temu se bomo bolj posvetili v naslednjem razmišljanju.