Test: Ali trpite za bipolarno motnjo razpoloženja?

Zanimiva spletna stran Psychology today nudi številne zanimive članke, uporabni pa so tudi različni testi, s katerimi lahko preverite, kakšno je vaše stanje glede na zastavljena vprašanja. Najdemo tudi test za bipolarno motnjo razpoloženja (manično depresijo), ki poleg interaktivnosti sicer ne nudi bistvenih prednosti pred preprostim pregledom simptomov.

Nekoliko bolj obsežen je test za depresijo, ki zastavlja 101 vprašanje in tudi rezultat je gotovo bolj natančen kot pri prej omenjenem testu za bipolarno motnjo razpoloženja. Če vas na primer skrbi, da terapija za vas ne bi bila primerna, lahko pred obiskom psihiatra opravite test in ugotovite, približno kakšno je vaše stanje. Obsežnejši testi navadno nudijo precej točne rezultate, zastavljajo pa tudi veliko vprašanj, ki pomagajo pri razkrivanju duševnega stanja posameznika in morda privedejo do novih odkritij.

V primeru psihičnih težav se vsekakor raje posvetujte s psihiatrom, spletne teste pa vzemite le kot zanimiv in poučen pripomoček, ki lahko pomaga pri spoznavanju vaših težav.

Oddaja Turbulenca: O samomoru

Pohvalno je, da nacionalna televizija predvaja tudi takšne zanimive oddaje, kakršna je bila spodaj opisana Turbulenca. Gostji v pogovoru o samomoru sta bili klinična psihologinja prof. dr. Onja Tekavčič Grad iz Centra za mentalno zdravje ljubljanske Psihiatrične klinike, in dr. Saška Roškar, psihologinja iz Inštituta za varovanje zdravja. Pogovor predstavi nekatere osebne izkušnje omenjenih strokovnjakinj, ki se v okviru svojih služb srečujeta s samomorom, še posebej zanimive pa so izpovedi “navadnih” oseb, ki se jih je samomor tako ali drugače dotaknil.

Ogled oddaje seveda priporočam, čeprav bi si osebno morda želel bolj poglobljenega pogovora. Osebne izkušnje sogovornikov so zelo zanimive in ganljive, pa tudi strokovnjakinji psihologinji povesta nekaj zanimivih podatkov, a za moj okus premalo. Škoda, da je bil pogovor omejen z okviri oddaje, zanimivo bi bilo slišati še kaj več o delu na Inštitutu za varovanje zdravja in na Psihiatrični kliniki.

Posnetek oddaje si lahko ogledate na spodnji povezavi, pod njo pa je še povezava do novice oziroma kratkega povzetka oddaje na spletnih straneh RTVSLO.

http://tvslo.si/predvajaj/o-samomoru-izobrazevalno-svetovalna-oddaja/ava2.159195622/

http://www.rtvslo.si/turbulenca/novica/180

 

Kaj je to – samomor?

V malo bolj analitični razpravi Kaj je samomor? je samomor predstavljen v nekakšni definicijski luči, medtem ko se verjetno prav vsak bralec tega bloga zaveda, da je pojem samomora vsebinsko veliko bolj obsežen, kakor ga lahko opišejo slovarske vrstice. Nočem pa spet razglabljati o različnih pogledih na samomor, hočem le predstaviti drug pogled in morda komu odpreti nov vidik na ta fenomen.

Nemški filozof Heidegger v svoji razpravi Kaj je to – filozofija? razpravlja o vprašanju po definiciji in vprašanju po bistvu. Med tema dvema vprašanjema je ogromna in bistvena razlika, ki je seveda ne moremo prezreti tudi v tej razpravi. V tem primeru se torej ne sprašujem, kaj je samomor, saj me ne zanima definicija, ne zanima me sopomenka ali nadomestek za pojem samomora, temveč želim izvedeti, kaj je to – samomor. Sprašujem se po bistvu, zanima me, kaj to je, ne pa kaj mi pove beseda. Preberi celoten prispevek »

The Bridge (2006) – Film o samomorih z zloglasnega mostu

The Bridge

The Bridge – Film o samomorih z zloglasnega mostu

Samomor je vsekakor zanimiv družbeni pojav, zato ni nenavadno, da je na to temo zaživelo tudi nekaj umetniških del. Med bolj zanimivimi in poučnimi je film The Bridge, ki kot dokumentarni film odkriva skrivnosti zloglasnega mostu Golden Gate Bridge v San Franciscu.

Poučen film The Bridge pripoveduje zgodbo o samomorih, ki so v San Franciscu nekaj vsakdanjega. Razlogi za samomor z mostu Golden Gate so različni in nedvomno številni v primerjavi z drugimi priljubljenimi mesti za samomor, saj si v San Franciscu življenje vzame več ljudi kot na kateri koli lokaciji drugje po svetu. Samomorilci se v smrt poženejo s 75 metrov visokega mostu, razdalja do morja pod njim pa zadostuje za hitro in gotovo smrt – takšen poskus samomora preživijo le redki. Seveda se tamkajšnje mestne oblasti zavedajo te problematike in skušajo samomore preprečevati, med drugim tudi s posebno telefonsko linijo, dokončno pa naj bi samomore preprečili s posebno mrežo pod mostom.

Svoje pa naj doda še film The Bridge, ki je gotovo vreden ogleda za vse tiste, ki jih tematika zanima, in bi se želeli pobližje spoznati z zloglasnim mostom. V dokumentarni pripovedi spoznamo nekaj primerov, v katerih so samomorilci za zadnje dejanje svojega življenja izbrali skok z mostu Golden Gate. Film je poln pretresljivih izpovedi in zanimivih pogledov na problematiko samomora, ne samo v San Franciscu, temveč tudi drugod po svetu.

When I talked to the highway patrolman, I asked him “Is this a rare occurrence or does this happen a lot?” And he looked and me and he sort of smiled and he said, “It happens all the time.”

Samomor kot tabu v sodobni družbi

Samomor kot tabu

 

Samomor vsekakor ni tabu le danes, temveč je bil vedno zaznamovan na podoben način, in to ne le v zahodnih civilizacijah, temveč tudi v mnogih drugih starodavnih skupnostih. Na drugi strani pa poznamo kulture, ki so do samomora razvile poseben odnos, bolj spoštljiv in odkrit. Med najbolj znanimi primeri gotovo izstopajo japonski samuraji in njihovi obredi. V takšnih in podobnih skupnostih samomor ni (bil) stigmatiziran, samomorilci pa niso obravnavani kot manj vredni, prej nasprotno. Zanimivo je torej, da v današnji družbi, ki naj bi bila tako odprta in liberalna, samomor še vedno vzbudi odpor v tistih, ki se z njim soočijo, pa naj gre pri tem za smrt bližnjega, ali pa le za omembo v novicah.
Veliko vpliva na razvoj odnosa do samomora, kakršen prevladuje danes, lahko pripišemo verskim naukom, ki so narekovali moralne in družbeno sprejemljive norme skozi velik del evropske zgodovine. Bržkone pri tem opazimo tudi vzporednice z razvojen odnosa do splava in evtanazije, čeprav se problematika med primeri močno razlikuje. O zgodovini samomora in tudi o odnosu religij do tega fenomena bomo še pisali, zato se v tem trenutku raje osredotočimo na razmere, kakršne poznamo v zadnjem času. Danes na naše mišljenje vplivajo drugi in bolj številni dejavniki, kakor pred več sto leti. Pričakovali bi, da bomo s tem priča tudi razvoju številnih alternativnih prepričanj na področju moralnih vprašanj, a to se do zdaj še ni zgodilo, vsaj ne v takšnem obsegu, kot bi si mislili. Seveda se pojavljajo skupine, ki se glasno zavzemajo za vzpostavitev drugačnega odnosa do samomora, a dokler o teh govorimo kot o skupinah protestnikov, namesto o zagovornikih enakovredne možnosti, ne moremo zares trditi, da se je stanje v družbi bistveno spremenilo.

Dejstvo je, da še vedno povsod po svetu, tudi oziroma celo predvsem v civiliziranih družbah, ob omembi samomora v najboljšem primeru naletimo na zadržan odziv, pogosto pa na odpor ali celo gnus. Pod temi odzivi pa se skriva strah, in to prav tisti strah, ki ohranja distanco “navadnega” človeka do tovrstnih problematik. To je strah pred smrtjo, katerega vztrajno odmikamo v skrajne kotičke naše zavesti in se ga na vse pretege otepamo, ko ga začutimo. Po eni strani je to normalno, po drugi pa zelo nerazumljivo. Temu se bomo bolj posvetili v naslednjem razmišljanju.