V malo bolj analitični razpravi Kaj je samomor? je samomor predstavljen v nekakšni definicijski luči, medtem ko se verjetno prav vsak bralec tega bloga zaveda, da je pojem samomora vsebinsko veliko bolj obsežen, kakor ga lahko opišejo slovarske vrstice. Nočem pa spet razglabljati o različnih pogledih na samomor, hočem le predstaviti drug pogled in morda komu odpreti nov vidik na ta fenomen.

Nemški filozof Heidegger v svoji razpravi Kaj je to – filozofija? razpravlja o vprašanju po definiciji in vprašanju po bistvu. Med tema dvema vprašanjema je ogromna in bistvena razlika, ki je seveda ne moremo prezreti tudi v tej razpravi. V tem primeru se torej ne sprašujem, kaj je samomor, saj me ne zanima definicija, ne zanima me sopomenka ali nadomestek za pojem samomora, temveč želim izvedeti, kaj je to – samomor. Sprašujem se po bistvu, zanima me, kaj to je, ne pa kaj mi pove beseda.

Kakorkoli, samomor je (po mojem skromnem mnenju) v prvi vrsti vsekakor osebna izkušnja. Tragedija, bi lahko rekli. Vendar je izkušnja po mojem bolj primeren izraz. Dejstvo je, da mnogi med samomorilci, verjetno večina, vse do svoje smrti svojega dejanja ne obravnavajo kot tragedijo. Upoštevati moramo torej vidik, s katerega gledamo na samomor oziroma na dotičen primer samomora. Gotovo je v večini primerov odvzem lastnega življenja v očeh bližnjih tragedija, sploh če je dejanje nenadno in nerazumljivo. Samomor je tragedija za tiste, ki dejanja ne pričakujejo in ga (posledično ali ne) ne razumejo. Po drugi strani pa je možno, da je samomor tudi za živeče “zgolj” izkušnja, ne tragedija. Zgolj sem postavil v narekovaje zato, ker ta izkušnja vsebinsko ni nič manj polna od tragedije. Tudi izkušnja samomora bližnje osebe je boleča, tudi v tem primeru se občuti izguba. Prisotno pa je razumevanje dejanja, in takšna oseba je vedno bližje samomorilcu kot tisti, ki dejanja ne razumejo. Takšna izkušnja ni napačna, ni zlobna in neobčutljiva, le razumljiva oziroma razumna.

Vsak, ki si želi vzeti svoje življenje, ima za to dobre razloge. Dobre, pravim, saj nagona po življenju pač ni enostavno premagati, kaj šele strah pred smrtjo (v končni fazi je to ista ovira). Samomor je torej odločitev, največkrat razumska, po prenehanju obstoja. Samomorilcu nasproti stojijo življenjski nagon, strah pred smrtjo ter strah pred neznanim, skupaj z drugimi pomisleki, ki se pri tem dejanju porajajo vsakemu socialnemu bitju. Prav to je, po mojem, bistvo samomora, in tudi bistvo osebne izkušnje, o kateri sem govoril prej. Celotno življenje posameznika se ustavi v tej točki, pri vprašanju – biti ali ne biti? Prirojena želja po življenju se sooči z željo po smrti. Tehtnica se naposled prevesi v eno smer. Ne nujno tik pred samim dejanjem samomora, pogosto že več časa prej, saj o teh in podobnih vprašanjih razmišljamo praktično vsak dan. Ta odločitev, ta korak je bistvo samomora, saj prav ta trenutek pomeni največjo prelomnico v življenju posameznika.

Vprašanje je, ali se samomorilec sam zaveda tega odločilnega trenutka. Nekateri se ga, drugi ne. Do samomora resda navadno pride po temeljitem razmisleku, a nekateri so tega razmisleka oropani (samomor iz afekta). In vprašanje je, ali se živeči bližnji zavedajo odločitve, ki jo je sprejel samomorilec. Ni treba iskati razlogov za samomor, še manj je treba iskati krivca – poiskati moramo razumevanje, razumeti moramo bistvo samomora (z ozirom na dotičen primer, če gre za osebno izkušnjo). To razumevanje naj ne bo prisiljeno, ampak naj bo odkrito, spoznano in ne zlagano. Gre za nekakšen miselni eksperiment, ki sledi korakom samomorilca ter ga skuša razumeti. Samomor ni nerazumno dejanje. Prav z razmislekom lahko dosežemo bistvo samomora, ne samo tisti, ki so izgubili ljubljeno osebo, temveč tudi tisti, ki bi radi le izvedeli še kaj več poleg definicije samomora.

Vzroki za samomor, vsi dejavniki in druga vprašanja, ki se po dejanju zastavljajo, pa predstavljajo družbeni fenomen oziroma problem, za nekatere tudi tragedijo. To je le sekundarni “val”, ki ga samomor odda, ni pa njegovo bistvo. Seveda se pojavijo vprašanja, a razumevanje samomora bo nanje odgovorilo. Morda v specifičnih primerih takšna pot ne bo zadostovala, saj je vsak samomor edinstven, kompleksen in dolgotrajen proces, vendar je treba do bistva samomora prispeti razumsko, po tej ali drugi poti.