Samomor je ena tistih pomembnih tem, katerim se v vsakodnevnem življenju posveča zelo malo pozornosti in katerim bi se morali prav zaradi njihove pomembnosti posvetiti pogosteje. V Sloveniji, kot tradicionalno konzervativni državi, se je ta tema odrivala na rob družbenega in posledično tudi medijskega prostora, čemur so v veliki meri pripomogli različni režimi in oblasti, ki so imele v preteklem stoletju možnost krojiti socialni mozaik Slovenk in Slovencev. Ob pomembnih družbenopolitičnih spremembah na prelomnici osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja smo morali kot narod temeljito spremeniti naš vrednostni sistem in hkrati spremeniti našo perspektivo na pomen in odpravljanje vzrokov samomorov. Začelo se je dajati večji pomen prevenciji in javni debati, kljub temu pa lahko rečemo, da se to še ni razvilo do te stopnje, ki bi ustrezala nekemu konstruktivnemu reševanju očitne problematike.
Tag Archive for zgodovina samomora
Samomor kot tabu v sodobni družbi
Samomor vsekakor ni tabu le danes, temveč je bil vedno zaznamovan na podoben način, in to ne le v zahodnih civilizacijah, temveč tudi v mnogih drugih starodavnih skupnostih. Na drugi strani pa poznamo kulture, ki so do samomora razvile poseben odnos, bolj spoštljiv in odkrit. Med najbolj znanimi primeri gotovo izstopajo japonski samuraji in njihovi obredi. V takšnih in podobnih skupnostih samomor ni (bil) stigmatiziran, samomorilci pa niso obravnavani kot manj vredni, prej nasprotno. Zanimivo je torej, da v današnji družbi, ki naj bi bila tako odprta in liberalna, samomor še vedno vzbudi odpor v tistih, ki se z njim soočijo, pa naj gre pri tem za smrt bližnjega, ali pa le za omembo v novicah.
Veliko vpliva na razvoj odnosa do samomora, kakršen prevladuje danes, lahko pripišemo verskim naukom, ki so narekovali moralne in družbeno sprejemljive norme skozi velik del evropske zgodovine. Bržkone pri tem opazimo tudi vzporednice z razvojen odnosa do splava in evtanazije, čeprav se problematika med primeri močno razlikuje. O zgodovini samomora in tudi o odnosu religij do tega fenomena bomo še pisali, zato se v tem trenutku raje osredotočimo na razmere, kakršne poznamo v zadnjem času. Danes na naše mišljenje vplivajo drugi in bolj številni dejavniki, kakor pred več sto leti. Pričakovali bi, da bomo s tem priča tudi razvoju številnih alternativnih prepričanj na področju moralnih vprašanj, a to se do zdaj še ni zgodilo, vsaj ne v takšnem obsegu, kot bi si mislili. Seveda se pojavljajo skupine, ki se glasno zavzemajo za vzpostavitev drugačnega odnosa do samomora, a dokler o teh govorimo kot o skupinah protestnikov, namesto o zagovornikih enakovredne možnosti, ne moremo zares trditi, da se je stanje v družbi bistveno spremenilo.
Dejstvo je, da še vedno povsod po svetu, tudi oziroma celo predvsem v civiliziranih družbah, ob omembi samomora v najboljšem primeru naletimo na zadržan odziv, pogosto pa na odpor ali celo gnus. Pod temi odzivi pa se skriva strah, in to prav tisti strah, ki ohranja distanco “navadnega” človeka do tovrstnih problematik. To je strah pred smrtjo, katerega vztrajno odmikamo v skrajne kotičke naše zavesti in se ga na vse pretege otepamo, ko ga začutimo. Po eni strani je to normalno, po drugi pa zelo nerazumljivo. Temu se bomo bolj posvetili v naslednjem razmišljanju.
